Ilirska Bistrica

Območje današnje Ilirske Bistrice je poseljeno že od praskupnosti dalje in je sestavljeno iz dveh nekoč ločenih naselji: Ilirske Bistrice in Trnovega. Številni potoki in potočki, ki izvirajo nad in v staremu delu mesta so že v preteklosti odločujoče vplivali na gospodarsko dejavnost, ki se je tu razvijala. Ilirska Bistrica je bila nekdaj mesto mlinov in žag, v Bistrici imenovanih pile. 

Čudovito staro mestno jedro Bistrice vas popelje v 14. stoletje. Posebnost Ilirske Bistrice je prepletanje ljudskega stavbarstva iz 19. stoletja s stavbami trgovskega, poslovnega in upravnega značaja. Med sprehodom po staremu delu mesta, občutite čas, ko so se mlinska kolesa še vrtela, v danes edinemu še ohranjenemu mlinu - Hodnikovemu mlinu. Po večjem deževju se po skoraj skriti stezici iz starega dela mesta sprehodite do presihajočega slapa Sušca in občudujete vodno pahljačo na zeleni mahovnati podlagi, obiščete Vencinovo hišo, v kateri je urejen čebelarski dom in si ogledate čebelarski panj AŽ, domačega izumitelja Antona Žnideršiča. 

Impozantna zgradba, ki vas bo pričakala ob vstopu v stari del mesta je Občinska palača, grajena v beneškem slogu, kjer je danes sedež Občine Ilirska Bistrica ter Schoenburgov dvorec iz začetka 20. stoletja, ki ga je za upravo snežniških gozdov dal zgraditi plemič Schoenburg Waldenburg, danes pa v njem domuje Okrajno sodišče. Za zgradbama se razprostira Kindlerjev botanični park, ki ga je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na zanemarjenemu zemljišču uredil ljubitelj narave in gozdarski strokovnjak Viljem Kindler. Osrednji del parka je umetno jezerce z mostički, skalnjakom in v senci dreves postavljenimi igrali za otroke. V parku je zasajenih več kot 100 različnih rastlinskih vrst. Sredi mesta je hrib Svobode s spomenikom borcem Prekomorcem, delo kiparja Janeza Lenassija. 

Zahodni del občine pokriva flišnato gričevje Brkini, ki so kot rajsko jabolko, ki ga lahko užijete na sto in en način, pa se ga nikoli ne nasitite. Pritok reke Reke, potok Posrtvica, je v brkinski fliš vrezal slikovito dolino Posrtvica, ki je zaradi miru in sveže klime idealna za sprehode in kolesarjenje. Zaradi velike temperaturne razlike, primerne vlažnosti in rodovitne flišne prsti se sadje, ki uspeva v Brkinih odlično obarva in ostane dolgo časa čvrsto. Iz jabolk, hrušk, »čjšp« in češenj domačini pripravljajo kis, žganje, sokove in suho sadje. Brkinci so prvovrstni sadjarji že od sredine 19. stoletja, ko je duhovnik Peter Aleš delil brezplačne sadike sadnih dreves, Janez Bleiweis pa organiziral prvi zbor sadjarjev v Ilirski Bistrici. Do danes so se v najvišje ležečih sadovnjakih v Sloveniji zamenjale le sorte jabolk, brkinska čjšpa pa ostaja ista in avtohtona. Ohranja se tudi recept za pristni brkinski slivovec, ki prehaja iz roda v rod. Še vedno se žganje kuha v posebno oblikovanih bakrenih »brkinskih kotlih« in še vedno se okus in aroma dragocene kapljice poskuša in ocenjuje s sosedi... Brkinski slivovec in odlično brkinsko sadje lahko poskusite in kupite na številni sadjarskih kmetijah, ki so ob Brkinski sadni cesti.

Poleg ohranjene narave Brkine odlikuje stavbarska dediščina. Domači mojstri so zapustili prvovrstne spomenike ljudskega stavbarstva – kamnite hiše, vodnjake, kapele, cerkvice z zvonikom na preslico nad vhodom. Še posebej značilni so mlini na reki Reki, katerih lep primer je obnovljen Novakov mlin pod vasjo Smrje. 

Tudi ribarite lahko na dveh akumulacijskih jezerih, ki sta bili narejeni z namenom bogatenja vodostaja reke Reke v poletnih, sušnih mesecih. Jezero Mola, leži na vzhodnem robu osrednjega brkinskega slemena pod vasjo Harije, jezero Klivnik pa proti zahodu, pod vasjo Tominje. Vodna gladina obeh jezer precej niha, zato so brežine obeh blatne, le severni predeli so porasli s trstičjem in močvirskih rastlinjem. Reka Reka, ki jo domačini v zgornjem toku spoštljivo poimenujejo Velika voda ali po domače »Vjlka Uoda« izvira v Dletu, kjer se na desetine potokov steka v glavno odvodnico. Prvi podzemni izviri segajo na Hrvaško, pravi tok reke pa je še uganka. Ker je ozračje v dolini zaradi bližine vode prijetno hladno, je Dleto priljubljena izletniška točka za sprehode ob reki, prirejanje piknikov, pohodništvo, kolesarjenje in gobarjenje. Pomembna področja, kjer na poplavnih travnikih gnezdijo kosec (Crex crex), ogrožena vrsta ptic, pa mala bobnarica, prepelica, vodomec, čebelar in še nekaj redkih vrst ptic. Dolina nudi življenski prostor redkemu metulju, strašničnemu modrinu (Maculinea Teleius). 

Med kulturnimi znamenitostmi izstopa vas Prem, ki je zavarovana kot kulturni spomenik. V poslopju nekdanje ljudske šole je urejena spominska soba pesnika Dragotina Ketteja, enega od štirih stebrov slovenske moderne, ki se je rodil prav v tem šolskem poslopju na Premu. 

Na izpostavljenem slemenu nad vasjo vas pričaka grad Prem, prvič omenjen v zapisih leta 1213, z romansko kapelo in arkadami iz 17. stoletja. Arhitekturne posebnosti gradu ter notranje poslikave iz prejšnjega stoletja pričajo o njegovi bogati kulturni zgodovini. Od grajske opreme najbolj izstopa pozlačeno baročno ogledalo v Slavnostni dvorani.

Na gradu je urejena stalna muzejska zbirka, v kateri obiskovalci spoznajo pestro zgodovino doline reke Reke, predstavljen je stavbni razvoj gradu, arheološke najdbe iz tega področja in gradovi, ki so nekdaj domovali v dolini reke Reke. Ogledali so boste lahko tudi stalno razstavo slikarja Dušana Premrla. Po gradu in Kettejevi hiši vas po predhodni najavi, vse dni v letu popelje vodič, odprt za obisk brez predhodne najave pa je Velike noči do konca oktobra, med vikendi, od 13.00 do 19.00 ure, v mesecih juliju in avgustu pa vsak dan, prav tako od 13.00 do 19.00 ure.

Z gradom Prem se na nasprotnemu slemenu spogleduje cerkev sv. Helene, znana po prvih cerkvenih poslikavah slikarja Toneta Kralja. V bližini se nahaja tudi dvorec Turn, ki naj bi bil po legendi, s podzemnim hodnikom povezan z gradom Prem.   

Do vasi Prem je urejena 9 km dolga Kettejeva pot, ki jo je Društvo Kettejeva pot odprlo leta 2006, ob 130. obletnici pesnikovega rojstva. Pešpot povezuje Trnovo v Ilirski Bistrici in Prem, kraja, ki sta neločljivo povezana s Kettejevo mladostjo. Prav tako vas do vasi Prem pripelje kolesarska pot, ki je del Brkinskega maratona. 

V nekaterih vaseh Podgrajskega podolja še vedno ohranjajo pustni običaj Škoromatenja. Škoromati so najstarejše pustne šeme na Slovenskem, saj so prvič omenjeni že v 14. stoletju. V pustnemu času se vaščani še vedno preoblečejo v tradicionalne šeme in s tem ohranjajo ta edinstven etno ritual na svetu. Škoromatija na pustno soboto je priložnost, da se mladi možje in fantje nekoliko spustijo z vajeti in si privoščijo marsikaj, kar si brez maske ne bi upali. Na izvor imena »scaramatta«, ki naj bi izhajalo iz črnega ogrinjala furlanskega nočnega čuvaja, spominja le še strah, ki ga po tradiciji zbuja med vaško mularijo in neporočenimi dekleti... 

V Snežniških gozdovih lahko odkrijte Sviščake - počitniško naselje vikend hišic, ki je najbolj znano kot izhodišče za vzpon na Snežnik, ki je s svojimi 1796 metri najvišja gora snežniške planote in hkrati najvišja  nealpskatočka v Sloveniji. Na Sviščakih se začne in konča 4 kilometrska gozdna učna pot, označena z markacijami v obliki medvedje šape. Na njej se seznanite s favno in floro Snežniških gozdov, z biotsko pestrostjo kraške vode, pa z Grdo Drago, eno najlepših kraško ledeniških globeli na Snežniku. Če pa si želite le počitka, si ga privoščite na gozdni pristavi Mašun. Leži v naročju gozda, v sedlu, ki je naraven prehod med Pivško planoto in Loško dolino. Zelo prikupna pa sta tudi dva v romantičnem slogu zgrajena stolpiča, edini ostanek nekdanjega lovskega gradiča.

Z Mašuna se spustimo proti Koritnicam in Baču, kjer nas pot vodi proti Kalcu in nas skozi mogočni kostanjev drevored  pripelje na grad Kalc. Eden od lastnikov gradu je bil pesnik in narodni buditelj, pravnik, politik, skladatelj Miroslav Vilhar, ki je svoja najplodnejša leta preživel na Kalcu, kjer je tudi umrl 1871. leta.

Grad Kalc se je 9. maja 1869 zapisal v slovensko zgodovino, ko je Miroslav Vilhar organiziral množično politično zborovanje »Pivški tabor na Kalcu” z zahtevo po zedinjeni Sloveniji. Na gradu Kalc je med drugim tri leta služboval pisatelj Fran Levstik kot domači učitelj Vilharjevim osmim otrokom in je verjetno tu dobil navdih za zgodbo svojega Martina Krpana.