Jamborna pot

Glavna prometnica čez prelaz pa je nekdaj potekala po starih dolinah pod Nanosom in Goro. Tam so ceste zgradili že Rimljani, kasneje pa jo poznamo predvsem pod imenom Jamborna cesta, po kateri so furmani vozili dolge jambore in drug ladijski les v pristanišča severnega  Jadrana. Jamborna cesta je bila alternativa tako imenovani Cesarski cesti čez planinske ride in Postojno. Njena trasa je bila položnejša, manj ovinkasta in s tem bolj primerna za prevoz dolgih ladijskih jamborov.

Leta 1978  sta Miroslav Pahor in Ilonka Hajnal pričela raziskovati pozabljeno, delno zamočvirjeno in uničeno prometno žilo, ki je bila svoj čas tako živahna in prometna – staro rimsko cesto, imenovano tudi Jamborno cesto. Ob tem pa so zaživeli tudi ljudje s svojimi spomini in napisala sta knjigo Po jamborni cesti ... v mesto na Peklu, katero je leta 1981 izdala Prešernova družba v Ljubljani. V njej je zelo nadrobno opisana zgodovina naših krajev. Cesta iz Planine pelje preko Grabna mimo Strmce na Studeno in od tod mimo belškega križišča, čez Vrhe v Landol in dalje v Razdrto. Težko si je zamisliti, da je prav po tej stari rimski cesti potekal tako živahen promet, predvsem lesa za potrebe ladjedelnic. Beneška poročila iz 15. in 16. stoletja govore, da so bili naši kraški vrhovi obraščeni z velikimi bukvami in hrasti. Kljub temu, da marsikdaj očitajo Habsburžanom, da so slabo gospodarili z gozdovi, je popolnoma jasno, da je večina posekanega lesa odhajala v Benetke. Hrastovi gozdovi so segali do obronkov Nanosa in ob njem vsaj do Landola in Šmihela. Od tod dalje pa so rasle jelke in bukve, o katerih sicer ni poročil, ki pa so jih Benetke prav tako potrebovale kot hrast. Dokaz o izvozu lesa je tudi cesarski dekret iz leta 1717. S tem dekretom je Karl VI. prepovedal izvoz za gradnjo ladij primernega lesa, torej predvsem hrasta in jelke, ki se naj prodaja avstrijskim ladjedelnicam za potrebe mornarice. Iz dekreta izvemo, da naš les ni šel samo v Benetke, temveč tudi v Lizbono na Portugalskem. K temu so pripomogli tudi ljudje ob jamborni cesti.

V pisnih virih se omenja, da se je po tej cesti vozilo jambore tudi iz drugih krajev Slovenije, tako iz gorenjske, dolenjske in drugih delov. Tako je neki kmet iz Ljutomera pripovedoval, da so nekoč vozili v Trst les dolg 22 metrov in kakšne težave so vse imeli na poti preko trojanskega klanca, vrhniškega klanca in klanca pri Planini. Prav tako naj bi nekoč vozili iz Rakitne jarbol v Trst za ladjo imenovano Laibach (Ljubljana), dolg kar 64 metrov.